Ciril Prestor: Ko sem nosil vojaško suknjo. Pot po svetu od leta 1913 - 1918.

Ciril Prestor se je rodil 24. julija 1890 v Ljubljani, Mariji in Jakobu kot prvi od šestih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. Vidu na Koroškem, 1901 vpisan v 1. c oddelek C. kr. prve gimnazije v Ljubljani.  Šolanje je nadaljeval na C. kr. moški umetnoobrtni strokovni šoli v Ljubljani, na oddelku za podobarstvo in na oddelku za obdelovanje lesa. Zadnje spričevalo (6. julij 1907) potrjuje opravljeno šolanje in dovoljuje “pravico do nastopa in samostojnega izvrševanja kiparskega obrta”. Željo po študiju na Dunaju je prekinila očetova zgodnja smrt. Zaposlil se je v Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani in pomagal preživljati in šolati sestri  (Julijo in Ano) in brate  (Jožeta, Metoda, Nikolaja) vse do leta 1913, ko je bil kot redni vojaški obveznik vpoklican na služenje vojaškega roka.

Po vojni se je leta 1919 zaposlil na železnici. 27. novembra 1920 se je  poročil z Jelo Primic (Primc) in kot železniški uradnik delal najprej po različnih krajih Dolenjske, od leta 1925 naprej pa  v Dobovi. Na Veliki Loki se je (aprila 1924) rodil Marjan in v Dobovi (maja 1927) Majda.

Misel in želja, s katero zaključi zadnji dnevniški zapis:" ... Ti spomini naj ostanejo meni v poznejših letih kot bežen pogled na leta svetovne vojne, na to veliko svetovno klanje, ki je bilo po obsegu največje kar pomni človeška zgodovina in tudi upam zadnje. Spomin na žrtve svetovne vojne pa naj ostane svetel nam in vsem našim zanamcim. To kar se je dogajalo v letih 1914-1918 je minilo in se nikdar več ponovi." se mu ni uresničila.

Druga vojna ga je zajela kot postajenačelnika v Dobovi. Julija 1942 je bil službeno premeščen v Gradec, leta 1943 pa v Fürstenfeld. Sodeč po pošti, ki jo je pošiljal domačim, je živel odmaknjeno in mirno. Veliko je slikal in  poslikane kartone vestno številčil. Na poslikan karton (štev. 176), poslan Majdi 16. januarja, pripiše:

Zdaj me nič ne dvigne,

Nič me več ne žali, 

Rogam zdaj se graji,

Rogam zdaj se hvali.

Poljub, očka

23. januarja piše ženi (poslikan karton, štev. 180):

Odločno odpovej se svoji sreči,

Goreče išči drugim jo doseči.

... Zakaj nisem doma, da bi se z Nikotom (bratom)  kaj pogovoril. Brenčanje v zraku je že tu in me nič ne moti ...
Poljub Ciril.

23. januarja 1944 (štev. 179) piše Majdi: "Draga Majda, … To razglednico sem sinoči napravil, ni kopirana, pol ure, pa je gotovo. Danes bom zopet napravil eno ali dve. Po zimi zimske, pomladi pomladanske, poleti letne in v jeseni jesenske. Prehlajen sem bil, sedaj sem zopet zdrav kot riba. Čez dve uri pridejo tuja letala, to je točno ob 13h, vsako nedeljo … Lepo pozdravlja in poljublja vse tri očka" in v zgornji levi rob pripiše:

"Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi,

ki reveže zatirate - prah boste tudi vi!"

Iz zapisov, ki so sledili pisanju o vremenu in zdravju, je slutiti, da sta ga pestila domotožje in skrb za družino.

9. februarja piše: Preljubi moji! Danes sem prejel paket. Prav lepa hvala za vse. Tu pošiljam eno škatljo črnih keksov, (nečitljivo) spalno srajco in spodnje hlače, sivo blago je od žel. plašča bi bilo dobro za copate pa si napravite doma. prilagam tudi par časopisov. Drugo škatljo pošljem čez par dni. Lepe pozdrave in poljube od očkata

26. marca 1944: Dragi Marjan! Tako malo daš glasu od sebe. Meni ne gre ravno slabo ali raje bi bil doma ...

7. aprila 1944 je bil aretiran. Sledijo pisma iz zapora, v nemščini. Zadnje je napisano na dan usmrtitve, 21. maja 1944 (glej: Luthar, O žalosti niti besede, Založba ZRC 2000,  str. 107).

23. maja je njegova družina prejela skopo obvestilo o usmrtitvi. Pokopali so ga 30. maja zvečer na pokopališču v Dobovi.

Njegova  smrt je navkljub poizvedovanju po vojni ostala nepojasnjena.